sobota, 24. november 2012

Muriel Barbery: Eleganca ježa

Knjiga, katero sem želela prebrati že kar nekaj časa, sprva pa sem zanjo slišala v medijih in od babice, ki je bila slišati navdušena... Vsakič, ko sem si jo želela sposoditi, je bila rezevrirana, zato sem bila precej presenečena, ko sem nazadnje vendarle naletela nanjo v knjižnici.. Sploh ni dvoma, zakaj bralci tako radi posegajo po njej: knjiga je zakladnica razmišljanj o smislu življenja, o lepoti, o pomenu umetnosti in razprav o pomenu človeka ter njegovih kulturnih normah. Skozi zgodbo hišnice Renee, 54-letne gospe bistrega uma, prave intelektualke, razgledane, omikane in prisrčne, ki pa se pretvarja, da je neumna in nezainteresirana za dogajanje okoli sebe, pravzaprav spoznamo marsikaj o nas samih.

Zgodba popelje skozi zakoreninjene stereotipe in se ukvarja z zanimivimi vprašanji kot so: Kaj pomeni biti kultiviran in aristokratski- je to res stvar družbenega razreda ali pa stvar odločitve in prefinjenega duha?Ali smo ljudje res le lakomne, divje živali brez kančka sočutja in zgolj z nagonskimi potrebami? Zakaj sta povprečnost ter sposobnost laskanja drugim bolj zaželeni osebnostni lastnosti kot pa pamet, ki lahko vodi tudi v osamljenost?

Renee s svojimi razmišljanji in maloštevilčnimi, a zelo izbranimi odnosi s pomembnimi drugimi, dokazuje, da so inteligenca, sočutje in duhovitost vsekakor v srcu in ne v družbeni ali poklicni pripadnosti. V isti, bogataški, pariški stanovanjski stavbi pa prebiva tudi deklica Paloma, nerazumljena 12-letnica s presunljivimi mislimi, ki si prizadeva uvideti lepoto gibanja ljudi in stvari, ter množica skorajda karakteriziranih likov, ki jih tare vse od pohlepa do depresije.

Odlična mešanica pripovedi o medosebnih odnosih, filozofskih razprav in odslikave človeške zapletenosti!

Ni komentarjev:

Objavite komentar