četrtek, 07. junij 2012

Sara Bürmen- Bogastvo se skriva v notranjosti


Na gradu za sedmimi čudovitimi griči, devetimi jezeri in širnim morjem je stal čudovit, nenavaden marmornati dvorec z zlatimi strehami, srebrnimi stebri in poljem cvetlic, ki je obdajalo grajsko poslopje. V njem je živela razvajena princeska Samanta, ki je bila že pri petnajstih letih polna sama sebe, ošabna in prepričana, da je svet lahko počaščen, da ji leži pod nogami. Čeprav je imela čudovito polt, nežne, srčaste ustnice odtenka zrele jagode ter nedolžne, kot morska globina prodorne oči, pa je imela osebnost, ki je bila temna kot brezno brez dna.

Vsak dan se je srečevala z revno deklo Mihaelo, na katero je gledala zviška, saj je imela grajska služabnica štrleča ušesa, okroglo zadnjico in je bila polna mozoljev. 'Uboga vaška smrklja', se je vsak dan sama pri sebi posmehovala Samanta, Mihaele pa nikoli ni gledala v oči, saj se ji je zdelo, da ni vredna njenega pravljičnega pogleda in niti sekunde njene dragocene pozornosti. Samanta se je namreč že sedaj počutila kot vladarica, pa ne le njihovega ubogega mesteca, ki se ji je zdelo nekako premalo bahavo in bedno, ter bogataškega dvorca, temveč celotnega sveta. 

Mihaela se s princesinim ukazovalnim karakterjem in zmrdovanjem ni prav nič obremenjevala, saj je bila vsak dan zaposlena s tistim, kar je počela najraje. Čeprav je bila le dekla, je uživala ob stiku z živalmi, rada je bosih nog tekala naokoli ter na travniku občudovala najdragocenejše trenutke: kako je pikapolonica priletela na cvet, kako je čez grič švignil zajček, rada pa se je zagledala tudi v širjave neba. Čudila se je kričečim vranam, elegantnemu jadranju lastovk in skrivnostnemu dialogu ptic pevk. Ni bila polna sama sebe, bila je preprosta, otroško radovedna, ter polna ljubezni do vsega in vsakogar. Rada je imela svojo bolno mati, rada se je posvečala svojim bratcem in sestricam ter rada je klepetala z babico, ki jo je navduševala z zgodbami iz svojega pestrega življenja.

Samanta je Mihaelo večkrat opazovala od daleč in se ji režala, saj ni razumela, čemu je ta smrklja kar naprej odlično razpoložena. Bila je grda, s krompirjevim nosom in temno progo dlak nad zgornjo ustnico, bila je nerodna in imela je cvileč glas, ki je pogosto prešel v prodoren smeh. Sčasoma ji je Mihaelina vedrost začela iti vse bolj na živce, saj je motila njeno zbranost, ko se je posvečala zelo pomembnim opravkom, kot je bilo česanje las na prostorni terasi ali ukazovanje spletičnam, ki so pritekle na vsak njen ukaz. Princesa je bila iz dneva v dan bolj prepričana, da je svet ne ceni dovolj, da bi morala prejemati več komplimentov ter imeti več moči nad ostalimi. Tlačani in sograščani so se ji gnusili, saj so bili tako nepopolni, umazani in drugačni, da ji je šlo ob misli na to, da bi se jih morala kdaj dotakniti ali kramljati z njimi, kar na bruhanje.

Bila je skregana tudi s svojim ukazovalnim in vedno zagrenjenim očetom, njena mati pa jo je oboževala in je ves čas tekala za njo, jo silila v to, naj si pri grajskem krojaču vendarle naredi še eno novo toaleto, ki bo poudarila njeno vitko linijo. Ure in ure je mati česala svojo princeso Samanto, kraljico njenega srca, medtem ko je ta razmišljala le o tem, kako je mama preveč čustvena in vredna pomilovanja ter, kako bi to lahko izkoristila sebi v prid. Kako bi jo lahko obrnila okrog prsta, s čim bi si jo lahko podredila? Kajti Samanta je vedela, da ji nekaj manjka, a tega ni nikoli razumela. Čeprav je imela kar tri različne tiare, nešteto kronic z diamanti in celo sobo oblek ter modnih dodatkov, je bila iz dneva v dan bolj čemerna. Na živce ji je šel tudi njen vedno cmerajoči bratec, babice pa nikoli ni obiskala, saj se ji je starka zdela le žalostna karikatura, od katere ni imela nobene koristi.

Dekla Mihaela je imela vsak dan več mozoljev, precej se je tudi poredila in kar ni in ni imela sreče pri svoji simpatiji, črnolasemu hlapcu, ki ga je opazovala od daleč. A navznoter je žarela, bila je osupla nad spremembami v letnih časih, vesela ob vsaki dobri novici o dogajanju na dvoru in po svetu. Vsi so jo imeli radi, saj je bila vesela, iskrena in dobra slušateljica. Bila je zdrava, zadovoljna in polna načrtov, kako bo nekoč imela svoj vrt in kako bo pomagala bolnim ter pomoči potrebnim.

Visokorasla Samanta pa je bila ena najlepših mladih dam daleč naokoli, vendar je njeno lepoto zasenčil srd, ki je popačil njene izklesane poteze in razjedal njeno nekdanjo ljubkost. Bila je osamljena in vse se ji je zdelo brezsmiselno, načrtovala je le to, kdaj bo odrasla, postala kraljica ali pa odšla od doma in se bogato poročila. Ni živela za trenutek in lepoto sveta okoli nje, saj je nikoli ni opazila, vedno je čakala na boljše čase in sanjarila o dnevu, ko bo izpolnila vse svoje želje, četudi tako, da bo s tem opeharila druge. Mihaela pa je s svojo srčnostjo pridobila prijatelje in se že v rani mladosti zavedala, da je življenje le niz dragocenih trenutkov, ki jih ne smemo zamuditi.

Ni komentarjev:

Objavite komentar