sobota, 31. marec 2012

Feridun Zaimoglu: Leyla

Zgodba o Leyli, muslimanski deklici iz turške vasice, je čustveno pretresljiv prikaz sanjarjenja o boljšem življenju, pomešanim z vdanostjo v usodo roditi se kot najmlajša hčerka v patriarhalni družini z nasilnim očetom. Leyla ima dve sestri in dva brata, ter mamo, katera jih večkrat zaščiti pred očetovimi udarci in diha le za to, da streže možu in skuša olajšati življenje svojim otrokom. Leyla se med opazovanjem telesne govorice in ponižnosti svojih družinskih članov nauči marsikaj o tem, kako se kar najbolje potuhniti in potlačiti svoja hrepenenja, ter kako se sprijazniti z vlogo biti očetova lastnina.

Leyla pa spozna tudi drugo plat, saj prek raziskovanja in dogodivščin s prijateljico Manolyo in sošolkami prvič okusi svobodo, prvič se iz oči v oči sreča s čudovito in čistokrvno srečo, skozi to izkušnjo pa spozna, da je mogoče postati še kaj drugega kot le glavo sklanjajoče dekle. Kljub Leylinemu hrepenenju, da bi zapustila družino in okusila vsaj delček nečesa drugačnega, delček demokratičnega sveta, o katerem je slišala in kljub želji, da bi postala tako samosvoja in jezikava kot prijateljica Manolya, Leylo pri tem zadržuje nekaj težko opisljivega in globjega.

Leyla se znajde na odločilni preizkušnji, saj jo življenje mami s  priložnostjo, da se bori in odide v širni svet, vendar pa družini predana lepotica podzavestno čuti, da ni prav, da bi družini obrnila hrbet. Navsezadnje sanjavo dekle nikoli ni poznalo ničesar drugega kot le tesno povezane družinske celice, misel na samostojnost pa ji predstavlja življenjsko misijo, vendar jo istočasno na smrt plaši. Leyla je tako zraščena s svojo družino, kot so udje nepogrešljiv del telesa in kot so korenine poglavitni del drevesa, zato je odločitev za pretrganje kot jeklo močne družinske popkovine še toliko težja.

Ni komentarjev:

Objavite komentar